»Oblečena si bila v modro srajco, sivo krilo in nosiš očala. Sedel sem poleg tebe, oblečen sem bil v safari srajco in zelene žametne hlače. Večkrat sva se pogledala in se nasmehnila. Izstopila si v Radencih. Pomahal sem ti.«

»Rada bi spoznala fanta, ki je bil okoli 23. avgusta na morju v Medulinu, svetlorjavih las z brado. Ko si odhajal, si mi pomahal s stoenke rumene barve s kranjsko registracijo.« 

Sredi hitečega in utripajočega Tokia, kjer prihaja vsakodnevno do trkov prastare tradicije in futuristične prihodnosti, se je Maruša Štibelj ozrla proti tlom ter vstopila v povsem svojstven svet nenavadne obuvalne kulture Japonk in Japoncev. Bolj kot z neonom osvetljeni beli obrazi, komunikacijske zagate in nemo kriljenje rok, so jo prevzele noge mimoidočih, ki nam, Evropejcem, morda o osebah, ki jih nosijo, povedo več kot njihovi plahi obrazi in ozko priprte oči. 

Debele nogavice v elegantnih salonarjih, teniske k dolgi ženski obleki. Nekateri pravijo, da prav čevlji o človekovi osebnosti razkrijejo več kot njegov nastop in govoričenje. So pošvedrani ali zloščeni? Se skladajo z obleko, so neopazni ali pač ekstravagantni, nenavadnih barvnih kombinacij, da pritegnejo pozornost množic? Ali njihovi lastniki z uporniško razvezanimi vezalkami in ekstremno visokimi petami rušijo le konvencionalna pravila oblačenja ali pa morda želijo biti opaženi v milijonski čredi bež allstark, rjavih uggic in reinkarniranih oxfordk? 

Zakaj se je umetnica nekega dne, kako pravljično se to sliši, v prepolnem megalomanskem mestu z več kot 13 milijoni prebivalcev ozrla navzdol? Je bilo toliko gneče, da je morala paziti na svoj korak? Ali so sklanjajoči se obrazi sramežljivih domačinov njen pogled usmerili navzdol? 

Posnela je na stotine fotografij spodnjih delov ljudi, ki so mimo nje, tujke, hiteli po vsakdanjih opravkih. Idejo za zapleten koncept novega cikla je dobila šele kasneje. 24 črno-belih fotografij nog mimoidočih domačinov je prilepila na platna kričečih barv, ki spominjajo na neonske napise Tokia in tako v svoja dela vnesla kontradiktornost mesta, trk tradicije in neulovljivega tehnološkega napredka. 

Kot prava pravljičarka je neznane like daljne Japonske zapletla v romantične zgodbe še bolj oddaljene Jugoslavije. Poiskati Pepelko, ki se je sredi maja peljala z vlakom od Ljubljane do Radencev, je moral biti v času brez vsemogočnega spleta pravi viteški podvig. Izrezki oglasov iz 80. let prejšnjega stoletja, natančno opisovanje oblačil, situacije, spogledovanja in mahanja v pozdrav se nam zdijo danes tako neverjetni in drugačni, kot z drugega konca sveta.  

V ravne bele linije, ki zarežejo v barvita ozadja platen in pričvrstijo osamljene figure v nek abstrakten prostor, je zapisala izmišljene zaključke teh pravljičnih epopej. Koliko prvih naključnih srečanj, ki so vodila v hrepeneče in upajoče pisanje, se je končalo srečno? 

»Če se želiš seznaniti z menoj, dvigni moj naslov pod šifro RADA BI TE SPOZNALA.«

»Če si tudi ti želiš srečanja z menoj, dvigni moj naslov pod šifro SREČANJE V JESENI 80.«

V duhu šifriranih oglasov je konce skrila za znaki Morsejeve pisave. Radovedni opazovalec njenih del bo torej pokal od vznemirjenja. Kdo so fotografirane osebe, katerih obrazov ne vidimo? Kam so hiteli tistega dne, ko so se nevede znašli v objektivu mlade Kranjčanke? Ali je fant iz Medulina videl oglas v Anteni in dvignil njen naslov pod šifro »RADA BI TE SPOZNALA«? Sta se srečala, vzljubila in se skupaj postarala? Kažeta danes obledele fotografije rumene stoenke svojim vnukom?

Čuječi popotnici, obsedeni z ugankami, nostalgični raziskovalki preteklosti, tej neozdravljivo romantični duši, Maruši Štibelj je uspelo. Ustvarila je večplastno konceptualno delo, ki jo pooseblja takšno, kot je, nekoliko raztreseno, a prav zaradi tega tako zanimivo mlado bitje, razpeto med barve in sivino, med nekoč in jutri. 

Anita Omejec, prof. umetnostne zgodovine

Maruša Štibelj: One Day

Vabimo vas na ogled razstave One Day v hostel Pekarna!

Razstava je na ogled v prostorih Hostla Pekarna od 5. april – 27. maja 2016.