Foto: Rene Strgar
ZGODBE PEKARNE
Stare zapuščene zgradbe, ki so ponudile dom ljudem z navdihom. Ljudem, ki so pomagali oblikovati Maribor, ljudem, ki so dali svojo dušo za Pekarno.
Hvala vsem, ki ste pomagali pri ustvarjanju kulturnega centra Pekarna, da ste pomagali oblikovati center za mlade, za alternativne, za umetnike … Hvala, ker ne obračate hrbta drugačnim, ampak jih sprejmete med svoje z odprtimi rokami in jim dajete to, kar potrebujejo – zatočišče pred svetom, kjer se lahko počutijo doma.
Zgodbe Pekarne in »PEKARNARJEV« so napisale čudovito zgodovino, na katero je lahko ponosen ves Maribor. Skoraj ni Mariborčana med nami, ki se ga Pekarna ne bi dotaknila na tak ali drugačen način.
Foto: Domen Ulbl, Rene Strgar, Osebni arhiv sodelujočih
Teksti: Dokumentarni film z naslovom PEKARNA, Avtor: Nejc Birsa
Razstavo sta pripravili: Sanja in Eva
ČIKO
Mi smo šli noter tak, da smo se ušunjali v to zapuščeno, bivšo vojašnico, kjer sva prespala v prvi stavbi in naslednji dan zamenjala vse ključavnice. Ko smo zares šli noter, smo že imeli torej ključe.
Prostori so bili uničeni, improvizirali smo, oder smo delali iz palet, sposojali smo si opremo, ampak dogajalo pa se je full, programsko so tekle stvari.
V vseh teh letih smo prišli do te stopnje, da smo vse te dvorane uredili. To, kar se dogaja pa ni tako odvisno od prostora, kot od ljudi.
Pekarna je vedno odprta, prostorska je sicer zapolnjena. Vprašanje je, koliko so prostori vsebinsko zapolnjeni.
Zavod Pekarna, ki je bil mišljen, da bi bil sestavljen iz vseh uporabnikov, ampak to se žal ni zgodilo. Potem je bilo neko vmesno obdobje, ko se posamezniki niso več tako povezovali oz vsak je imel neko svojo zgodbo in ni bilo neke take skupnosti.
Kar se pa tiče organizacijskih problemov, so pa to v bistvo problemi, ki so splošni.
Na fotografiji: Sanja Filipovič
BUKVARNA - MARJANCA
Vloge za prostore smo naslavljali vsepovsod, nikjer ni bilo odziva. So bili takratni pekarnarji edini v mestu MB ki so nas bili pripravljeni sprejet v svojo sredino. Odprli so nam ta vrata, rekli uredite si in uredili smo si.
Naš osnovni namen, zapisan v statutu društva je reševanje rabljenih knjig pred uničenjem. Povezani pravzaprav nismo, deluje vsak nekako po svoje, ampak nekako smo kompatibilni.
URŠKA – PEKARNA MAGDALENSKE MREŽE
Zagotovo je Pekarna nek prostor, ki, če sem zaideš kot mlad človek, kot se je zgodilo meni, zagotovo pomaga oblikovati tvojo osebnost in te oblikuje v človeka z načinom razmišljanja ali pa načinom razumevanja ali pa s sposobnostjo preizpraševanja sistema v katerem živimo. Za številne mlade ljudi, ki hodijo sem na različne dejavnosti od delavnic do izobraževanja, koncertov, gledaliških predstav, performensov, bukvarno, kamorkoli, da zlasti v današnjem času v mestu, ki mu manjka nekega humanističnega ozadja, pomeni zelo veliko. Kar je moja vizija prihodnosti Pekarne je, da ne bi bila samo alternativna, v tem najbolj vulgarnem pomenu besede, da vse kar ni mainstream ni alternativno, ampak alternativa v tem smislu, da se vzgaja mlade ljudi v razmišljujoče ljudi, preizprašujoč sistem v katerem živijo, da nudi s svojimi programi tisto humanistično izobrazbo, ki je mladim danes primanjkuje. Mislim, da je to kritično izpraševanje.
AKADEMSKO PLANINSKO DRUŠTVO KOZJAK
Ti prostori so prvotno namenjeni vadbi mladih, starih, vseh. V pekarno smo prišli kot društvo Planinsko društvo Kozjak, v 90.letih. Kot društvo, ki bo lahko opravljalo dalje svoje prostovoljne dejavnosti. Brez komercialnih programov. Našli smo si tukaj prostor in sedaj smo že kar del te resne zgodbe Pekarne.
Tako, da imamo dosti kulturne vsebine, je pa res, da eni še vedno nesorodno predstavljajo pekarno.
In smo malo distancirani od njih zaradi tega. Kar pa ne pomeni, da nimamo nekakega zdravega razmerja, takrat kot se je treba kot ena skupnost postavit proti komerkoli, da se ne znamo povezat, imamo en zdrav odnos in upam, da bo tako ostalo.
NINA – CENTER ZA POMOČ MLADIM
Pekarna je super odlična lokacija, ker tu mladi Mariborčani so. In je super, da smo tudi mi lahko tu, da smo čim bolj dostopni. Čista logistična rešitev, da se nas lahko najde…
Zgodba se je začela s svetovalnico za mlade in tem, da nismo locirani v centru za socialno delo, ampak v okolju, ki je mladim bolj dostopno, bolj prijazno in ne predstavlja še ene stigmatizacije. Da se ne uporabljajo prostori, ki so vezani na institucijo, ki že predstavlja negativno konfrontacijo za mlade, da morajo iti na CSD, ampak lahko izberejo in pridejo v Pekarno.
Prednost tega, da smo zbrane organizacije na tej lokaciji je, da lahko poteka neformalna komunikacija ob kavi. Včasih se dosti dobrih idej porodi ob čist neformalnem kofetkanju.
Za začetek bi bilo super, da bi ohranili sodelovanje. Če pa bi bilo možno, da bi se še bolj povezovali oz sodelovali s kakšnimi skupnimi projekti.
Želela bi si, da bi uporabljali prostor cele Pekarne.
Foto: Osebni arhiv
PETRA
Po ukinitvi prostorov na Orožnovi, se je v Mariboru leta 1994 na Trgu svobode zgodil protestni shod različnih pripadnikov alternativne kulture – bila sem tam, med tisočglavo množico, podpisala sem civilno prisego in imela tisti neprecenljivi občutek, da sem zraven pri nečem velikem, pomembnem in prelomnem. Ta protest je imel za posledico zasedbo izpraznjene vojaške Pekarne; Pekarno smo zasedli junija 1994. Stara sem bila 20 let in čez poletje sem skvotala v Pekarni, si lahko predstavljate to? Spala in bivala sem spodaj v pritličju, tam kjer je zdaj Infopeka, tuširali pa smo se v tem nadstropju, nekje tam se mi zdi, kjer je zdaj dvigalo. Sem so prihajali ljudje iz vse Evrope, s kombiji in šotori, uživala sem v družbi in čez poletje študirala logiko - zunaj pred vrati zdajšnje Infopeke v senci ciprese, ki jo zdaj vsak dan gledam iz okna svoje pisarne- in to je bil edini izpit na filozofiji, ki ga nisem opravila s prve J
Foto: Osebni arhiv
TADEJ
Prvi, ki nam je odprl vrata je bil Bruno. Bruno nam je dal super prostor in opremo, dolgo časa smo pri Brunotu vadili, pripravljali.
To je baza Sitih hlapec, to je bil prvi prostor, ki je bil urejen.
Obdržali smo filozofijo, da je to prostor namenjen delu. Danes še bolj kot včasih, ko smo imeli samo bend. Danes se imamo tukaj studio, so tukaj vadbeni prostori za cel bend, za dva posameznika, sedaj na novo smo sprejeli še dva člana.
Kljub temu, da vse razpada se vizualno še vseeno nekako drži. Zadnje nekaj let je boljša atmosfera.
BENO
Prvič sem bil v Pekarni dolgo nazaj. Nekako takrat, ko so v Teatru za voglom bili jam sessioni, ki jih je organiziral Vasko Atanasovski, tam v 90ih. Tu nekje se je začelo. Potem sem začel tukaj igrat, hodit na sessione, tukaj sem spoznal ekipo Sitih hlapcev. In začel potem z njimi igrat.
Ta prostor sem si izboril. Ni bilo lahko. Tak pač je. To so neki taki prostori, kjer ni sedaj tako enostavno prit do njega. Da bi kar prišel in bi ti nekdo dal ključ, pa bi imela pač prostor. Tu je pač nekdo imel prostor, ni se vedelo kdo oz Mato ga je poznal tak na videz, pol je bilo treba to zvohat od kje je, vprašat. On je bil potem v bistvu ful zato, ker prejšnji uporabnik prostora ni več uporabljal že nekaj časa in je bil ful navdušen, da se bo nekaj dogajalo in je dal ključ.
Ta prostor jaz uporabljam. Snemali smo tukaj tudi že par plošč s Sitimi hlapci in drugimi. Jaz pač tukaj delam, glasbo.
